frančiška poljanšekGospa Frančiška je vstopila v razred v takšni opravi, kot so jo nekdaj nosile deklice za šolo: obleka, predpasnik ter bele nogavičke. Bila je zanimiva in nič podobna oblekam deklic današnjega časa. Na roki je imela cekarček, pokrit z belim prtom. Ob vstopu v razred je učiteljico pozdravila z dobro jutro. Tik pred vstopom v šolo, v prvi razred, si je zlomila nogo in zato tisto leto ni mogla v šolo. Ker je bila od domačije do glavne ceste slaba pot, so dali v koš slamo in tako so nesli otroka do Potoka na avtobus in v bolnico.

Zapisali:
Nejc Poljanšek, 5. r
Ambrož Poljanšek, 5. r
Lana Urankar, 3. r

 Ob vsem delu, ki so ga imeli otroci doma in na polju, niso imeli veliko prostega časa. Pomagali so staršem in marsikdo je moral napasti živino, preden je odšel v šolo. Igrali so se večinoma doma, saj je bilo otrok veliko. Če je bilo vreme lepo, so se lovili okrog hiše, se skrivali, igrali so se slepe miši in igrico »rinčke talat«. Deklice pa so pletle venčke iz marjetic, regrata in ivanjščic. Pozimi so se sankali kepali in se spuščali po hribu. Zimske večere so si krajšali tudi s petjem in pripovedovanjem zgodb, saj knjig ni bilo veliko pri hiši, še posebno ne otroških. Deklice so se igrale s punčkami, ki so jim jih mame naredile iz cunj. Nekoliko večje pa so jih naredile same in zanje naredile oblekice in copatke. Tudi žoge so bile narejene iz cunj, saj kupljenih igrač otroci niso imeli.
Oblačila so bila narejena doma in zato neprimerna za slabo vreme, ker so bili otroci takoj premočeni. Vsi so nosili doma narejene čevlje, ki so jih otroci nosili eden za drugim. Zadnji je dobil zelo ponošene in slabe čevlje.

V šolo je imela zelo daleč, vendar je hodila po bližnjici, ki ji je zelo skrajšala pot. V razredu je bilo približno 32 učencev. Devet učencev je bilo enako starih kot gospa Francka, ostali so bili mlajši. Iz oddaljenih vasi kot so Bela Peč, Sovinja Peč, Trobelno so otroci hodili v šolo tri krat na teden. Za malico so jedli domač kruh in suhe hruške, kar so prinesli s seboj. Igrali so se skupinske igre, ki jih poznamo še danes, gnilo jajce, bela, bela lilija.
Učenci so morali učitelje spoštovati in vikati. Ob prihodu učitelja v razred so vsi v tišini vstali in pozdravili. Njen najljubši predmet je bila matematika, pa tudi ročna dela. Učiteljev kateder je stal višje kot klopi učencev. S tem je imel dober pregled nad razredom, saj je stal višje. V učilnici so bile postavljene šolske klopi v treh vrstah, v klopi sta sedela po dva učenca. Učitelj je imel palice, ki jih je uporabljal za kazanje po zemljevidu ali tabli. Uporabil pa jih je tudi za kakšnega učenca, za katerega je menil, da je kršil pravila. Učenci so bili za klepetanje ali če so pozabili domačo nalogo, »zaprti«, po pouku.

Reditelj je v času zime prinašal v razred drva, saj je moral kuriti peči, ki so stale v vsakem razredu. Kljub temu je bil v razredu mraz, zato so bili oblečeni v toplejša oblačila. S hvaležnostjo se spominja učiteljice prvega razreda, ki jo je naučila pisati in brati. Na šoli je poučeval tudi učitelj Petrič, ki je otroke učil obrezovanja sadnega drevja in ročnih spretnosti. Zanimive so bile ocene. Ker je bila takrat vojna, so učitelji ocenjevali z nemškimi ocenami, kar je pomenilo, da je bila enka petka. V šoli je nosil Miklavž, ob božiču pa so naredili jaslice na hodniku. Verouk je v šoli poučeval župnik dvakrat tedensko. Bil je zelo strog, zato so se ga otroci bali. Njena učiteljica Marinka Rožič jo je obiskala na njenem domu, kar nekaj let za tem, ko je zaključila šolanje.
Zatrdila nam je, da ima zelo rada otroke, ki jih sicer sama nima, zato pa je vso ljubezen in skrb posvečala otrokom svojih bratov. Na domačiji, kjer živi z bratovim sinom in njegovo družino, še veliko postori in sprejema življenje z odprtimi rokami, saj je vedno nasmejana in dobre volje.

Gospa Francka se je veselila obiska na šoli. Pokazali smo ji šolske prostore. Pohvalila je delo učencev, mi pa smo se ji zahvalili za obisk in ji zaželeli še veliko zdravih in trdnih let.

(Skupno 96 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost