Zima, zima bela,
vrh Motnika sedela,
pa tako je pela,
da je skupaj z jogiji vesela.

Ker jogiji so gozd obiskali,
med igrami se razigrali,
na koncu pa tako smejali,
da so skoraj brez sape ostali.

Najprej so balinčke skrili,
pri iskanju se res potrudili,
kot detektivi iskali po sledeh,
delali še odtise in risali na tleh.

So padalo dvignili v zrak,
pod njega skril se je čisto vsak,
skoz’ odprto okno opazovali svet,
se strinjali, da za naravo je treba poskrbet’.

Roke so pridno oblikovale,
mrzle in bele kepice male,
iz njih nastalo je srce,
z njim vsak sanjati sme.

Nato je bil lov na mehurčke,
zasvetile so učke,
barve so se prelivale
in odsev gozda nam podale.

Spekli smo še palačinke,
res slastne, čokoladne čopalinke,
so šle dol, dol, dol,
naše ustnice pa gor, gor, gor.

Zima, zima bela,
vrh Motnika sedela,
pa tako je pela,
da nam je lička ogrela.

Nika Škorjanc,
mentorica

(Skupno 19 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost