Ob ponovnem obisku prvošolcev v gozdu so med drevesi našli košarico, v kateri je bilo pismo in sladke dobrote. V pismu je pisalo:
Draga Katarina, Tjaša in vsi učenci 1. razreda! Hvala vam, ker ste našli moj gumb. Zelo sem se ga razveselil. Moja mama bi bila kar malo huda name, ker sem ga izgubil. Mame pa ne jezim rad, saj jo imam najrajši na vsem svetu. Povedati vam moram, da mi niso ponagajali palčki, saj se z njimi zelo dobro razumem. Iskal sem borovnice in tako izgubil gumb. Res vam hvala za pomoč. Ker pa ste se tako potrudili, posebej še Tjaša in Katarina, pa sem za vas pustil sladko presenečenje. Dragi otroci, hvala vam, ker se v gozdu obnašate lepo in ne motite živali ter ne trgate rastlin. Pravi sončki ste. Zelo rad poslušam, ko pojete, se pogovarjate in dogovarjate. Ponosen sem na vas, ker vse to zmorete in ne kričite, se kregate in prepirate. Učite se od narave. Srečno. Velikan Pepi.
Pisma so bili veseli in sklenili so, da mu bodo odgovorili. Ker pa je v gozdu vedno zabavno, so tokrat hodili po krošnjah dreves, iskali žuželke in gradili stolpe. Vas zanima, kako se hodi po krošnjah dreves? Poglejte fotografije.
Polona Ravnikar in Lučka Drganc,
učiteljici
