Gospod Vilko Poljanšek je doma je iz Srednje vasi pri Kamniku. V šolo na Sela je hodil peš, največkrat po gozdu, koder je bila bližnjica. Otroci so težko čakali, da je prišla pomlad in da so lahko šli bosi v šolo. To je bilo posebno doživetje. Med potjo so nabirali gobe. Šolo na Selih je obiskoval dve leti, nadaljeval pa na Lokah. Po končani osnovni šoli je šel v poklicno šolo in se izučil za mizarja. Izhaja iz velike kovaške družine. Zaposlil se je v tovarni Stol v Kamniku.
Vleklo ga je naprej. Zato je šel v Italijo in vstopil v red salezijancev. 1997 leta je odšel v Afriko v Burundi. Povabilo v Afriko ga je kar malo prestrašilo. Ko je stopil na afriška tla, je tam vladala huda vročina. Njegova prva misel je bila, da ga tukaj gotovo ne bo zeblo. S kombijem so se odpeljali še kakšnih dvajset kilometrov od glavnega mesta v notranjost dežele. Ker je bila deževna doba, je bila makadamska cesta vsa luknjasta. V tej zelo slabi vožnji je imel občutek, da bodo pristali v peklu.
Zapisali: Zala Perovšek, Hana Mali, Lana Urankar, Maj Berlec, 3. razred
Katarina Trebušak, Nika Leskovec, 2. razred, Vita Schlegl, 1. razred
V Burundiju je ostal štiri leta. Opremil je novo cerkev z oltarjem, sedeži in vsem, kar je lesenega. S sabo je iz Evrope prinesel strojčke za mizarjenje. Mlade fante je učil izdelave pohištva. Delali so okna in vrata za cerkev in šolo. Domačini so ga bili pripravljeni učiti njihov jezik, ker so videli, da jih hoče naučiti nekaj lepega, dobrega, ker ima za njih srce. Vse kar so delali, so delali z voljo in srcem. Njihov zaslužek je zelo skromen, in sicer zaslužijo za eno pivo na dan. Mame nosijo otroke v vrečah tako kot kenguruji. Vse težje stvari pa nosijo na glavi.
Po štirih letih je spet šel na pot misijonarjenja v državo Kongo, v mesto Goma, kjer je ostal pet let. Tam je ves čas enakonočje. Ob šestih zjutraj se zdani, ob šestih zvečer se znoči. V mesecih junij, julij, avgust, september, ni nič dežja. V Gomi in sploh v Kongu vlada velika revščina. Zjutraj, ko vstanejo in gredo v službo, ne jedo. Njihov prvi obrok je šele ob dvanajstih, ko si na tržnici kupijo sadje. Vino je pri njih zelo drago, pivo je cenejše, je izdelano iz banan in se ga tudi napijejo. Zvečer, ko se vrnejo domov, nekaj malega skuhajo, npr. kakšno omako, ki ji rečejo pili, pili in zraven jedo polento. Njihova pogosta hrana je polenta.
S skupino mož se je odpravil v pragozd, kjer so srečali opice gorile. Gorile so nevarne ljudem. Domačini izdelujejo figure opic. Vsaka ima svoj pomen. Npr.: gorila si pokrije oči in pravi: »Ne vidim«, druga si pokrije ušesa in pravi: »Ne slišim.«, tretja pokrije usta in pravi: »Ne govorim.« Te opice nam je pokazal, seveda so narejene v pomanjšani obliki. Okrog Gome je skoraj vsak hribček vulkan. Zemlja je izredno rodovitna. Fižol zraste in dozori v dveh mesecih. Okoli, po hribih so posejane velike plantaže banan. V Sloveniji nikoli ne bomo jedli tako sladkih in dobrih banan kot tam v srcu Afrike. Pred dvanajstimi leti je bil sam priča izbruhu vulkana ob treh popoldan. Vulkan je izbruhnil tri kilometre od glavnega mesta in je mesto dosegel v štirih urah. Lava je zalila mesto do dva metra visoko. V rokah smo imeli priložnost držati kamen, ostanek ugaslega vulkana.
Iz Gome je odšel v Ruando. Brez težav tudi tukaj ni šlo. Še naprej ustvarja čudovite in uporabne stvari iz lesa. Naredil je kor z 32 sedeži. Za izdelavo je dobil pohvalo na državni ravni.
Afriški ljudje so bolj vzdržljivi, mirni, hvaležni za malenkosti. Zadovoljen je z življenjem v Afriki. Tam je svoboden, ustvarja in uresničuje svoje ideje. Rad ima afriške ljudi in oni to čutijo ter ga imajo radi.
