Med bregovi in besedami
Prijazno povabilo k sodelovanju pri obletnici naše šole me je sunkovito posadilo v šolsko klop, položilo predme prazen list papirja in mi dalo nalogo. Kako daleč so tisti občutki, ko srce hitreje bije, ko roke rahlo drhtijo in usta začnejo postajati suha, da požiraš slino, pa ni kaj požreti.
Verjamem, da bo v tej šoli še naprej odmeval otroški živ žav. Kajti to je bogastvo, to je prihodnost in nič prevelika beseda ni, če rečem, da je to preživetje.
p. Stane Zore
(Skupno 38 obiskov, današnjih obiskov 1)
